Ljubljana

Ljubljana

 

Rodi se 4. septembra 1834 v hiši na Poljanah št. 26. Zgodaj izgubi očeta; vzgajata ga stara mama in teta. Že kot otroka ga privlači narava. 1849 spozna naravoslovca Ferdinanda Schmidta in Karla Dežmana. Sodeluje pri pisanju skrivnega lista Vaje (spis Žaba, humoreska Črtice iz življenja  Šnakšnepskovskega, črtica Avguštin Ocepek). Konča nemško normalko in 1855 maturira na ljubljanski gimnaziji.

 

Dunaj

Dunaj

 

Študira kemijo in prirodopis, druži se s tovariši iz ljubljanskih let (Josip Stritar, Simon Jenko; pridruži se jim še Janez Mencinger); svoje prispevke pošilja v Novice na Slovensko. 

1858 postane sodelavec Janežičevega Slovenskega glasnika. Za ta literarni list razširi in predela že prej omenjene ČRTICE, prevede nekaj Andersenovih pravljic ter objavi potopisa Pot iz Ljubljane v Šiško in Kako se je slinarju z Golovca po svetu godilo (1859). 

Po opravljenih izpitih 1859 poučuje na realki v Gumpendorfu, nekaj mesecev je tudi perfekt na terezijanski akademiji (od 15. junija do 30. oktobra  
1860). 

 

Zagreb

Zagreb

 

Tukaj prebije enajst najsrečnejših let.

30. oktobra 1860 je imenovan za učitelja na realki.

Prepotuje celo Hrvaško, Dalmacijo in Bosno ter veliko tujih držav. Povsod zbira naravoslovno gradivo. V Zagrebu pomaga urejati prirodopisni muzej (pokloni herbarij s 500 posušenimi rastlinami).

Del počitnic preživi vsako leto v domovini. 1861 se udeleži "narodne veselice" v Vipavi, kjer nazdravi vsem Slovenkam, posebno materam, in jim priporoča" v srca otročičev vsadite ljubezen do domovine."

Priredi številne šolske knjige o zoologiji, mineralogiji in kemiji.

Fran Erjavec

Izda naslednja literarna dela:

1861 - Zamorjeni cvet

1862 - Ena noč na Kumu

1863 - Huzarji na polici

1865 - Hudo brezno ali Gozdarjev rejenec

1868 - 1873 izhajajo pri Mohorjevi družbi Domače in tuje živali v podobah.

 

Fran Erjavec

 

skupinska

Profesorski zbor Zagrebške realke

 

Gorica

Gorica

 

Simon Gregorčič piše: Leta 1871 je bil prestavljen na Slovensko, v sončno Gorico. To je vse prijatelje slovenskega slovstva in napredka razveselilo; vedeli smo, da dobimo z Erjavcem veliko oslombo narodnemu življenje na Primorskem."

Postane član Čitalnice in z igralsko skupino nastopa v Gorici in Tolminu.

Na njegovem domu se shajajo pesnik Josip Pagliaruzzi, notar Ignacij Gruntar, dr. Anton Gregorčič in pesnik Simon Gregorčič.

 

Fran Erjavec

 

Tudi v goriški dobi veliko napiše:

1870 - potopis Na kraški zemljiin Med Dravo in Savo

1875 - Iz potne torbe (izkaže se kot dober poznavalec ljudske govorice. Zapisuje neobičajna oz. neznana živalska in rastlinska imena ter pregovore in reke).

1877 - izide v Soči spis Božični večer na Kranjskem.

1880 - 1886 izidejo pri Družbi sv. Mohorja trije zvezki Naše škodljive živali v podobi in besedi.

 

Fran Erjavec

 

 

1883 - izda izviren učbenik Prirodopis rudninstva ali mineralogija. 

1887 - Ni vse zlato, kar se sveti ( Erjavčev najboljši pripovedni spis). 

1872 se poroči z Marijo Ferfilovo iz Senožeč; rodijo se jima trije otroci. 

Z zeno

1875 je imenovan za rednega vseučilskega profesorja v Zagrebu, a se je temu častnemu nazivu zaradi družinskih razmer odrekel. 

12. januarja 1887 obide pisatelja nenadna slabost; zdravniška pomoč je zaman. 

Pokopan je na goriškem pokopališču. Simon Gregorčič mu posveti pesem Lovorika

1972 mu na Erjavčevi cesti v Novi Gorici odkrijejo doprsni kip, delo kiparja Borisa Kalina.